piše Borut Puklavec

VI

"To so samo pobožne želje"

O serijski produkciji naših modelov ter z njo povezanim pesimizmom

Ko sem se začel ukvarjati z modelno železnico sem bil mlad in nadobuden ljubitelj domačih železnic (roko na srce: takrat predvsem modelnih, prave so me začele zanimati kasneje) kajpak optimistično razpoložen glede možnosti, da bom tudi SZ in JZ modele lahko kupoval v trgovinah. No tega optimizma pa sem bil dokaj hitro "ozdravljen" skozi razne debate z ostalimi "izkušenejšimi" kolegi.

"Nihče ne bo delal naših modelov.", "Smo pač premajhni.", "Premalo nas je.", "Kje pa jih bodo prodali?", "To so samo pobožne želje." so bile trditve, ki jim je bilo dokaj težko nasprotovati, saj so konec koncev temeljile na realnih dejstvih...

.... kmalu ...

piše Borut Puklavec

V

A se splača?

Zgodba o (ne)smiselnosti truda, vloženega v vlaki.com

Zgodba, ki vam jo ponujam v branje, bi čisto lahko nosila tudi jingjangovski naslov: V vsaki slabi stvari je nekaj dobrega, saj se vse skupaj konča z nedvomno slabim dogodkom, ko nam je pred tedni "crknil" server in sta bili tako "mama" www.vlaki.com, kot "hči" modelni.vlaki.com kakšen teden "klinično mrtvi". Ampak, ne bomo začenjali na koncu, gremo raje na začetek.

Kaj je pravzaprav bil začetek (kje in kdaj je padla prva ideja za www.vlaki.com, kje in kdaj za modelni.vlaki.com...), je že zdavnaj pojedla možganska preobremenjenost, ki tako Darku (lastniku www.vlaki.com), kot meni vztrajno briše spominske zapise. Ja kaj hočemo, sodobni stil življenja je pač tak, da enostavno ni mogoče beležiti vseh tistih malenkosti, ki se nam dogajajo v življenju. Na srečo pa v spominu ostajajo pomembne stvari. Ena takih je bila zame nedvomno odločitev, da del svojega prostega časa, ki ga tako ali tako zmeraj kronično primanjkuje, posvetim novi internetni (pod)strani, posvečeni modelni železnici.

In padla je odločitev, da prevzamem modelni del na vlaki.com. Sprva sem se zadeve lotil zelo intuziastično. Ideje kaj vse narediti so padale kot za stavo. Potem je prišla prva objava in prvi pozitivni odzivi publike in intuziazem je samo še rasel. Ni mi bilo težko žrtvovati precejšnjega dela prostega časa, saj sem pri vsem tem užival, pa čeprav mi je hitro postalo jasno, da skorajda nimam več časa za izdelavo modelov, kar je poleg zbiranja le-teh zame najpomembnejša postranska stvar v življenju (kakšen nogomet, kaj je sploh to? :) ). Ja, res ni malo dela z vzdrževanjem aktualnosti take strani...

Počasi so se začetni pozitivni odzivi obiskovalcev strani polegli, hkrati pa so se prikradli prvi dvomi v stilu: "Pa za koga jaz to sploh počnem?", "Raje bi predelal kakšen model v jugoslovanskega...". Moram priznati, da me je večkrat popadla ideja, da bi vse skupaj pustil tako kot je in osveževal morda enkrat na leto, kot je velikokrat praksa na raznoraznih internetnih straneh, a me je vedno znova kaj potegnilo naprej; bodisi nov prispevek kašnega kolega, ki je pravtako kot midva z Darkom videl smisel v tem početju (hvala vsem; na tem mestu ne bom našteval poimensko, vaša imena so vidna v naslovih člankov, pod slikami itd.), bodisi prejeto pismo iz tujine... Kar nisem mogel verjeti, kakšno zanimanje za naše modele obstaja po svetu.

Kljub vsem tem "pozitivnim brcam", ki so me gnale naprej, pa sem sčasoma resno začel izgubljati pozitivno energijo. Največji vzrok pravzaprav sploh ni bil neposredno povezan s samo internetno stranjo, temveč bolj v pomanjkanju časa in energije nasploh, saj je ta, toliko premlevana recesija, tako od mene, kot od Darka zahtevala dodatne napore v "poslovno-službenem" življenju in za hobi enostavno ni bilo več prave volje. Kar nekajkrat sva se znašla sredi debate o smiselnosti nadaljevanja: "A se splača?". Konec koncev je tu poleg vloženega časa in energije potrebno konstantno vlagati neke določene denarne vložke v opremo, pa domeno, pa nenazadnje gorivo itd. prihodka pa nobenega - torej finančno čista negativna bilanca. Seveda ni potrebno poudarjati, da recesija tudi v tem pogledu ni delovala blagodejno... Poleg tega je bilo vedno manj prispevkov kolegov, sama pa vsega enostavno nisva niti mogla, niti želela delati. Konec koncev strani nisva delala zase.

No, potem pa se je zgodil še neljubi dogodek z začetka zgodbe - crknil nam je glavni server. Priznati je treba, da bi ga lahko veliko prej nadomestili, a kot sem povedal, morala je bila blizu dna (finance ne daleč vstran) in ni manjkalo ne vem kako dosti, da bi nad vsem skupaj obupala.

Kje je zdaj v tem dogodku tisto "nekaj dobrega", kar sem obljubljal na začetku? No takole: v "tednu crknjenega serverja" sva z Darkom dobila toliko pošte, kot še nikoli v vsej zgodovini delovanja vlaki.com. Iz prav "neverjetnih" koncev so prihajala vprašanja, kaj se dogaja, zakaj stran ne deluje, kdaj bo spet na voljo itd. Ta pozitiven moment bi poetično lahko imenoval tudi "dramilo". Pričeli smo se zavedati tistega, kar smo pravzaprav že vedeli, a je skozi čas nekako zbledelo v zavesti in sicer, da je vlaki.com prekleto pomembna stran v ljubiteljskem svetu železnice - ja, to upam trditi, pa čeprav mi bo kdo očital da nisem dovolj skromen (v Sloveniji je ta osebnostna lastnost itak nekoliko preveč cenjena, ampak pustimo to).

Te trditve seveda nismo pustili nepreverjene. Vsa tista pisma so nas vzpodbudila, da smo preverili statistiko obiskov in jo na koncu leta 2009 tudi strnili v naslednje podatke, ki govorijo sami zase (podatki od 1.1.2009 do 31.12.2009):

- 408.370 vstopov na stran;

- 2.173.531 pregledov posameznih strani;

- obiski iz 155 različnih držav (seveda v največji meri evropskih, ampak še zdaleč ne samo od tod);

- nekaj "najzanimivejših" držav iz katerih smo imeli obisk: Koreja, Senegal, Paragvaj, Satelite Phone...

- skupni promet: 402,63 GB

- najbolj obiskane podstrani:

1. www.vlaki.com / Photos / Slovenia

2. www.vlaki.com / Photos / France

3. modelni.vlaki.com / Serijsko izdelani modeli

A je potrebno odgovoriti na naslovno vprašanje? Namesto odgovora bom raje dejal: vesel sem, da z vlaki.com po svetu in doma pomembno vplivamo na popularizacijo naših železnic, tako modelnih, kot prototipnih.

Borut

piše Erik Kalinski

IV

"Eksplodiran pogled"

Ne tako dolgo nazaj sem kupil nekaj tistih čudovitih sestavljank, ulitih iz gusa, za na mojo maketo. Saj poznate tiste ulitke, večinoma so to dodatki, kot so na primer “leseni” sodi, celo drevesa in hišice. Na fotografiji ovitka so izgledali tako lepo… Kako naj bi se navdušen modelar temu uprl?

To sicer niso najcenejše stvari na svetu, toda hej, naše makete so tako ali tako najboljše in najlepše vseh časov, prostorov in dimenzij, tako da je samo najboljše dovolj dobro zanje, mar ne?

Tako sem nekega večera te ulitke vzel iz embalaže in jih poskusil sestaviti (pa ni bila sobota zvečer, prisežem). Ker doslej nikoli nisem delal s takimi ulitki, sem pomislil, da morda niti ni tako slaba ideja, če bi najprej prebral navodilo za sestavljanje (ne smejte se, saj tega običajno ne počnem). Ampak tako je naneslo, tisti večer sem imel dovolj časa in sem se najprej malo posvetil navodilu.

Navodilo pravi: “Odlitki bodo imeli nekaj črt zaradi ulivanja ter nekaj odvečnega gusa, ki ga je potrebno odstraniti.” Nekaj? Torej… temu jaz pravim “skromnost”… Na sestavnih delih je namreč bilo več tega odvečnega materiala, kot pa samih sestavnih delov! Nič manjša skromnost ni bil stavek, ki pravi da se ta odvečni material enostavno odstrani s hobi nožkom. Jaz sem jih ta večer uničil pet. Sicer se mi zdi, da sem imel tukaj opravka tudi z Murphyjem (Erikov amandma: manjši kot je delček, več je odvečnega materiala in težje ga bo odstraniti)…

Mimogrede: tale Murphy je povezan s toliko stvarmi v našem hobiju, da sumim, da v resnici ni bil vojaški častnik, kot pravijo, ampak železniški modelar. Kako bi sicer prišel do vseh teh zakonov, s katerimi je dosegel svetovno slavo? Hkrati pa naj ne pozabim omeniti, da bomo v skladu z njegovimi zakoni vrh rezila odlomili prav s prvim delčkom, ki ga bomo poskusili očistiti. S preostankom nožka pa seveda ne bomo mogli doseči majhnih luknjic in zarez v delu ki ga čistimo...

Je pa res, da smo po tem bolj strpni in pozorni ob čiščenju preostalih delčkov. Po približno uri sem očistil vse delčke in to z veliko pomočjo vseh kletvic, ki sem se jih lahko spomnil (prepričan sem, da če bi obstajalo kakšno svetovno prvenstvo v preklinjanju, bi mi, modelarji bili izven konkurence).

Torej, končno je bilo čiščenje opravljeno. Samo še pobarvati in sestaviti je bilo treba. Spet sem sledil navodilom, saj proizvajalci ponavadi priporočajo barve, s katerimi naj bi bilo barvanje najlažje. Po moji novi izkušnji pa ste lahko prepričani, da bodo ravno te barve slaba izbira za kovinske dele. Ravno te barve namreč ne prekrivajo kovine dovolj dobro in po nekem čudnem naključju s temi barvami prebarvana debla dreves dobijo čuden, kovinski sijaj, ki je nekako viden skozi barvo.

Sedaj, na tem mestu, pa lahko našo zgodbo razširimo tudi na plastične sestavljanke hiš in objektov – prihajamo namreč k delu, ki ga še vedno ne razumem povsem dobro. Velikokrat na škatli sestavljanke piše: “kit vsebuje kompletna ilustrirana in lahko berljiva navodila”. Ta stavek povzroči, da pričakujemo celo knjigo, kakih petdesetih strani, s prisotnim začudenjem v stilu: “Kako za vraga so stlačili takšno knjigo v majhno kartonsko škatlo poleg vseh teh delov?”

“To je to?” je prvo vprašanje, ki vam švigne skozi glavo ko uzremo en sam, samcat list znotraj škatle. O ja, ta navodila so pa res lahko berljiva. To nedvomno drži. Navodila za sestavljanje so vedno berljiva. Vprašanje je le, ali so tudi razumljiva!?

Verjemem, da so navodila s stališča proizvajalca enostavna - še posebej, če naredi eno samo skico ali risbo tudi najbolj zapletene konstrukcije objekta. Velikokrat, ko kaj sestavljam, se sprašujem, ali je kdo od tistih, ki so izdelali vse te čudovite sestavljanke, tudi v resnici poskusil ta čudoviti objekt sestaviti, sledeč lastnim navodilom… In sedaj se sprašujem še, komu oni namenjajo kletvice v tem primeru… Pravzaprav nisem nikoli razumel, zakaj so najmanjši in najbolj preprosti deli vedno konstruirani najbolj zapleteno. Na primer: imamo majhno hišico na koncu vasi, ki ima streho z dvema strešnima oknoma. Ali ste kdaj poskusili prešteti koliko sestavnih delov ima ta “neumna” streha, ki bo na koncu koncev, komajda vidna? Verjetno jih je več, kot pa jih vsebuje celotna hišica vključno s pasjo kočo... Da sploh ne omenjam majcenega, 7 milimetrskega dimnika, ki je sestavljen iz najmanj petih sestavnih delov. In vsi ti drobceni delčki so narisani skupaj v celotni sliki konstrukcije, ki jo imenujejo “razbit” oziroma “eksplodiran” pogled (ang.: exploded view - kaj za vraga to sploh pomeni?!?). Na tem “eksplodiranem” pogledu so seveda še vse črte, ki kažejo kam kakšen del spada... Kakšna nemogoča kolobocija!

Po vsem tem je verjetno jasno, zakaj modelarji pravzaprav nikoli ne berejo navodil za sestavljanje. Rekel bi, da modelarji pravzaprav sploh ne govorijo istega jezika kot proizvajalci.

Preden zaključim to razmišljanje, naj omenim še, da je na trgu cel kup sestavljank, kjer so okna del celotnega odlitka, torej niso samostojen del in jih zato moramo barvati posebej natančno in pazljivo, z običajno porcijo kletvic - približno pol ure za vsako okno. A brez skrbi, streha te iste hišice je zagotovo sestavljena iz stotih delov, ki se ne ujemajo vedno tako, kot bi bilo treba...

Erik

piše Erik Kalinski

III

Dosjeji X

Sobota je “prekleti dan” železniških modelarjev. Najbolj osovražen dan med vsemi. Želeli bi si, da sobota sploh ne bi obstajala. Vse slabe stvari se zgodijo v soboto. In to daleč presega tisto, kar običajno označimo z Murphyjevimi zakoni. Da, prepričan sem, da je to nekaj drugega. Iskreno povedano, nimam pojma kaj naj bi to bilo. Verjetno bom ostal nerazsvetljen do konca svojih dni, ampak začel sem verjeti, da mora obstajati nekakšna globalna zarota, ali pa so se kakšne Temne sile vesolja združile v alianso proti nam, železniškim modelarjem “združenega sveta”. Kako bi si lahko človek drugače pojasnil, zakaj se vedno v soboto (po možnosti zvečer) zgodi, da nam zmanjka lepila? Ali pa, želimo pobarvati nek objekt, in v soboto zvečer ugotovimo da ravno te barve, ki jo tako obupno potrebujemo, nimamo…

Ali pa, da smo ravno stekleničko te barve slabo zaprli in v soboto zvečer ugotovimo, da je nepreklicno posušena? In to ravno ta, med vsemi stotinami barv, ki so se nabrale v vseh letih modelarjenja in ki jih je najbrž več, kot jih na zalogi premore lokalna hobi trgovina... Pripravljeni smo se takoj vsesti v avto in se odpeljati do najbližje trgovine v krogu 50km, v duši pa brezupno vemo, da ta supermarket, ki je odprt v soboto zvečer, sploh nima modelarskih barv, čeprav ima na zalogi kakšnih 100.000 drugih, za življenje ne tako pomembnih reči.

Naj omenim, da ravno v soboto zvečer zlomimo zadnje rezilo hobi-nožka in potem obupno brskamo po vseh škatlah, da bi morda našli rezilo, ki je vsaj za 3% v boljšem stanju od tistega, ki smo ga ravnokar zlomili? Po eni uri iskanja končno obupamo in poskusimo odrezati tisti prekleti kos, ki nam je zlomil nožek, s kuhinjskim nožem. Med tem časom pa nas žene delajo še bolj živčne s stalnimi pozivi: “Daj pridi že, na TV je super film.”... Moj običajen odgovor je: “Že grem, samo sekunda...”; v obupnem poskusu da končno odrežem tisti kos plastike.

Pa sem si rekel da bi ta film res rad pogledal. Po uporabi celotnega arzenala kletvic, ki ga premoremo (in ki ga striktno prepovedujemo svojim otrokom), naenkrat postanemo inovativni: izmislimo si še hujše kletvice, kajpada, v prepričanosti, da smo ravno včeraj videli vsaj tri rezervne nožke v škatli. Toda očitno je, da čas nima enakega pomena za nas, modelarje. “Samo sekunda” ponavadi pomeni časovni razmak ene ure, “ravno včeraj” pa v prostem prevodu lahko prevedemo kot “prejšnji teden”.

Toda naše partnerke so pametne: zelo kmalu prično z nami komunicirati v našem jeziku. Tako mnogokrat zakričijo iz kuhinje “Večerja je na mizi!” v pričakovanju našega običajnega “Samo sekunda.”. Ko pa jih občasno želimo impresionirati in pridemo večerjati še preden se ta povsem ohladi, ugotovimo, da bo “Samo sekunda.”, pa bo večerja na mizi.

Za soboto pa pride nedelja, ki je na drugem mestu na listi najbolj osovraženih dni. “V nedeljo bi malo delal na maketi.” z zadovoljstvom premišljujemo ob sobotah, ker kajpak, v nedeljo imamo čas. Toda tudi naše družine imajo čas v nedeljo... in pričakujejo, da ga bomo preživeli skupaj. Morda z obiskom kakšne razstave redkih mineralov in ostalega kamenja, ali pa da bi preprosto bili skupaj, brez kakršnega koli početja. Seveda, niso še doumeli, da je pojem “ne delati ničesar” na tretjem mestu naše znane liste sovražnosti – takoj za soboto in nedeljo. Toda nedelja ima vseeno veliko prednost pred soboto, saj za nedeljo vedno pride ponedeljek (vsaj izkušnje zadnjih nekaj tisočletij kažejo da je to precej zanesljiva reč), dan, ko so trgovine odprte in ko lahko gremo kupiti vse to, kar smo polomili ali pa nam je zmanjkalo čez vikend.

Ampak, vse navedeno ni tisto, kar me prepričuje, da se pravzaprav dogaja vsesplošna zarota proti modelarjem. Zakaj vedno znova ponavljamo napake, čeprav vemo vse o soboti in o Murphyju (po mojem najbolj osovražen človek vseh časov)? Zakaj nas nič ne izuči? Zakaj vedno, ko v petek pogledamo stekleničko z lepilom rečemo “...hm, no ja, dovolj bo, ni problemov”, čeprav globoko v sebi dobro vemo da problemi bodo in da ga bo zmanjkalo - najbrž v soboto zvečer? Ali gre morda za nekakšno vrsto mazohizma (hm, ta beseda pravzaprav zelo dobro opisuje naš hobi, ampak ne bom šel v podrobnosti glede tega) ali pa samo nimamo sreče? Ne, jaz ne verjamem v srečo (niti v nesrečo). Tu mora biti nekaj več. Nekaj višjega!

Če na koncu seštejem vse sestavine - sobote, nedelje, soproge, nožke in lepila… da, prepričan sem, da nekje obstajajo “temne sile zla”, ki so se združile v huronsko zaroto da bi s planeta splaknile vse modelarje. Ne vem le, komu naj sporočim svoje odkritje… morda posebnima agentoma Moulderju in Scullyjevi?

Erik

piše Erik Kalinski

II

Modelne železnice so zabavne

Prejšnji dan je moja žena po nekem čudežnem naključju pokukala v mojo železničarsko sobo. Ne spomnim se več vzroka za to čast, spomnim pa se, da je bila pri meni kakih petnajst sekund in da je med pogovorom o neki povsem tretji zadevi pokazala na drevesa, ki sem jih ravnokar z največjo pozornostjo postavil na svojo maketo, ter rekla: “Tale gmajna pa ni bogve kaj, ane?”. Namenil sem ji dolg, “strupen” pogled, a vseeno vprašal: “Kako pa bi ti naredila?”. V naslednjih petnajstih sekundah je povsem preuredila moj gozd. Moral sem priznati - njeno delo je bilo nedvomno boljše od mojega.

Ko je zapuščala sobo, je še rekla: “Ah, mimogrede, tisti hribček tamle... Dvomim da bi si železniška družba vzela čas in delala tunel skozi takšen hlebček. Verjetno bi ga zminirali in ga ne bi bilo...” Delček sekunde zatem je ni bilo več v sobi, jaz pa sem še nekaj časa buljil v “tisti hribček tamle”. Spet sem se preprosto moral strinjati, da ima prav. Sam delam na svoji maketi po nekaj ur na dan, in tega nisem opazil... Ojej, ojej, kakšna sramota!

Pozneje sem ženo seveda vprašal zakaj mi ne pride včasih pomagat, saj je “zelo zabavno”. “Me ne zanima.” mi je odgovorila, čisto na kratko...

Večkrat sem razmišljal, zakaj ni več žensk vključenih v železniško, ali kakršno koli drugo modelarstvo. Hočem reči, če odmislimo običajne doze moškega šovinizma, je verjetno količina talenta za izdelavo modelov in maket enaka pri ženskah, kot pri moških. In če se ne motim, se število žensk, ki so vključene v naš hobi, lahko meri v promilih. Zakaj so modelarski hobiji skoraj ekskluzivna domena moških? Ko sem se o tem pogovarjal s kolegi, sem ugotovil, da noben nima kakšnega oprijemljivega odgovora na to vprašanje.

Nekoč sem spoznal tudi nekega psihiatra, ki je bil tudi ljubitelj železnic. Glede na njegov odgovor sem posumil, da morda on sam potrebuje psihiatra, kajti razen nekaj stereotipnih odgovorov in dvomljivih alibijev zase (najbrž jih je “razvil” v “obrambne” nemene pred ženo), ni mogel povedati ničesar, kar bi imelo kak smisel.

Nek starejši, uglajen in spoštovan gospod, ki je tudi velik ljubitelj vlakov, hkrati pa ima službo povezano z železnicami, mi je ob neki priložnosti dejal: “Hja, verjetno je to zato, ker mi (moški) nikoli do konca ne odrastemo - vedno je v nas delček otroka, ki se želi igrati.”. Toda to je le še en stereotip. Seveda, moški se radi igramo, ampak dvomim da je to pravi odgovor na zastavljeno vprašanje.

Zakaj moški jemljemo vse naše hobije tako resno, tako strastno, kot ničesar drugega v življenju? Konec koncev za hobi trdo delamo in sicer z neko neverjetno energijo in naporom, ne da bi nas kdorkoli v to silil, ne da bi imeli obveznost to početi, da niti ne omenjam, da za to nismo plačani. Ravno nasprotno: ta strast precej efektivno prazni naše denarnice!

Ne glede na to, ali se ukvarjamo z vlaki, letali, avtomobili, ali morda zbiramo znamke ali zobotrebce, ali pa igramo golf, zgodba vedno je ista. Trošimo veliko denarja za knjige, DVD-je in se izobražujemo tako, kot se nismo nikoli v šolskih dneh.

Večina ljudi ne želi izgledati otročje v očeh drugih, a nam modelarjem in hobistom je skorajda vseeno, če nas družba jemlje kot nekakšne čudne živalce, najverjetneje potrebne psiholoških preiskav. Mi smo se pripravljeni boriti, kregati in dokazovati svoj prav za dobrobit našega hobija, večina naših partneric pa se kajpada pretvarja, da o tem ne vedo nič.

Velikokrat, ko v raznih revijah berem članke o maketah, preberem kako tolerantne so žene avtorjev do hobija. No, to se da poslošiti: vse soproge hobistov so neskončno tolerantna bitja! Drugače bi tam nekje obstajala armada ločenih ljudi. Seveda se sem ter tja najde tudi kakšna žena, ki ljubi svojega moža tako zelo, da bi mu raje odrezala obe roki, kot pa se ločila zaradi modelarjenja... Brrr, tole je preveč grozno, da bi sploh pomislil, ampak tudi to ne more ubiti duha železničarstva v nas, kajne? In, na koncu koncev, četudi imajo partnerke tako mnogo dobrih idej o naših maketah in so tako neskončno tolerantne, jih zadeva ne zanima… Preprosto, jih ne zanima… Pa čeprav ves čas ponavljamo, kako zabavno se je ukvarjati s tem… No, če to ni res čudno…

Toda: mogoče pa je ravno to odgovor. Morda mi vse prevečkrat ponavljamo in poudarjamo kako zabaven je naš hobi. Morda nam one sploh ne verjamejo? Roko na srce: kako pa naj nam verjamejo, ko trošimo ure in ure v diskusijah, koliko mikrometrov mora biti velikost zrnc za pesek pod tiri? Ali pa, ko potrošimo še več ur v diskusijah, ali je največja lokomotiva imela 14 ali 15 osi. Kaj je tu pravzaprav tako zabavnega? Kaj je zabavnega v neskončnih diskusijah, ali je bolje uporabiti tire code 75 ali code 100? Naj niti ne omenjam, da so potrebne še nadaljne (mnoge) ure diskusije o “pravi” barvi rje, predno tire pobarvamo in položimo...

Zakaj vseskozi ponavljamo, kako zabavno se je ukvarjati z železnicami? Koga prepričujemo? Poglejte vse članke o maketah, o modelih... Skorajda vsak se konča z “ugotovitvijo”, kako zabavno je vse to... Koga prepričujemo o tem? Že prepričane? Sebe? Ali pa morda nismo povsem prepričani v to?

Morda pa preprosto vse skupaj jemljemo preveč resno? In morda, samo morda, so naše žene po naravi bolj racionalne?

Karkoli je že odgovor, sem dvignil roke v tem iskanju in raje uporabljam majhne trike v gradnji svoje makete. Preprosto “pozabim” vzeti s seboj nekaj, kar bom pozneje potreboval, in prosim ženo, da mi to prinese… In potem imam na voljo teh petnajst sekund časa, da jo vprašam za mnenje. Včasih, če imam posebno srečo, dobim na voljo trideset sekund.

Erik

piše Erik Kalinski

I

Freelance vs. prototipski pristop

Na internetu se najde veliko različnih debatnih skupin iz najrazličnejših koncev sveta. Najbrž v vsaki izmed držav ljudje debatirajo o vsem mogočem. Ne tako dolgo nazaj sem na nekem forumu bral debato o tem, ali je “pravo” železniško modelarstvo le takrat, kadar se to dela striktno prototipsko, po vzoru realnega sveta, se pravi z voznimi redi, z resnimi seansami operacij, z gradnjo makete striktno po vzoru neke realne lokacije, ali pa tudi tisti “drugi”, t.i. “free-lance modelarji”, ravno tako spadajo med tiste, ki imajo pravico sebe imenovati “prave” železniške modelarje. Kot ponavadi, sta se v trenutku oblikovali dve skupini, ki sta se do konca svojih moči borili za svoje mnenje.

Ker sam spadam v tisto “drugo” skupino modelarjev, torej sem “freelancer”, ki pravzaprav ne da prav veliko na vozne rede in samo obožuje gledati svoje vlake, ki vozijo mimo, skozi dobro in naravno izdelano pokrajino, se nisem vključeval v žolčno debato, saj je obstajala nevarnost, da preide v pravi “spopad epskih razsežnosti”.

Prepričan sem, da nekateri izmed sodelujočih ne govorijo več med seboj, pa čeprav so morda do takrat bili prijatelji... Resnično me je zabavalo, ko sem prebiral vse “za” in “proti” argumente. Podobno, kot je pred leti na eni izmed slovenskih debatnih skupin potekala “diskusija” o DCC-ju. Dve armadi z napolnjenimi orožji, pripravljeni streljati, ki sta poskušali drugi strani dokazati da se moti. Da se moti tako močno, da jo je malodane treba na vsak način uničiti, odpihniti, izbrisati s površja Zemlje... Ena skupina je bila trdno na stališčih, da vse kar je digitalno “smrdi”, da njim že ne bo nekakšen neumen računalnik upravljal vlakov, druga pa je brezpogojno zagovarjala stališče, da analogno upravljanje nima nič skupnega z realističnim upravljanjem vlakov...

V zmoti sta seveda bili obe skupini. Kajti, oboji so pravzaprav zgrešili bistvo. Nekako tako, kot sta zgrešili bistvo obe skupini v diskusiji o prototipskem modeliranju nasproti freelancerjem iz začetka tega zapisa.

Skupina, ki zagovarja striktno prototipsko upravljanje trdi, da se oni “drugi” le igramo s svojimi vlaki, ter da pravzaprav nimamo pojma, kaj je to pravo “železničarstvo”. No, morda bi se s tem strinjal, s skromno opazko, da verjetno prav veliko pojma nimajo niti oni. Hočem reči: protiargument, ki se mi kar sam ponuja je vprašanje, kakšen je pravzaprav smisel voziti modelne vlake po voznem redu, ko pa naši modeli ne počno ravno tistega, kar počno prave železnice - to pa je seveda prevoz ljudi in tovora s točke A na točko B ter ustvarjanje finančnega profita iz te osnovne dejavnosti.

Na naših maketah potniški vlaki ne prevažajo ljudi (roko na srce veliko potniških vagonov nima niti sedežev), tovor na naših tovornih vagonih pa je tam obsojen na večnost. Njegova edina funkcija je, da daje le vtis, da vagoni prevažajo tovor. Tovor, ki ga tovorni vagoni (modeli) prevažajo, nima nikakršne uporabne vrednosti, v tovarnah, kamor naj bi tovor dostavili, pa ni ljudi, ki bi delali. Vozni redi so brezpredmetni, saj nihče ne bo zamudil vlaka in zaradi tega zamudil službo... Če pogledamo v tej luči in če je naše železničarstvo del otroka, skritega v nas, potem je “prototipska operacija” najvišji domet otroške igre! Toda tega si seveda ne upam povedati naglas. Bojim se, da me ne bi kdo počakal, ko bi se ponoči vračal domov, in mi fizično razložil kako hudo se motim...

Naše makete, ne glede na to, ali so svobodnjaške ali striktno prototipske, so vedno samo fikcija. So fantazijska slika neke “kvazi resničnosti”, kar me precej spominja na snemanje filmov. Filmi so lahko prav tako “osnovani na resnični zgodbi”, toda nikoli niso resnično življenje in nikoli ne bodo. Filmi so vedno fikcija, ravno tako kot naše makete in prav tako uporabljajo različne trike, ki ustvarijo vtis realnosti. Celo se mi zdi, da je izdelava res dobre svobodnjaške makete večji izziv, kot pa kopiranje realne situacije, saj gre za fantazijski svet, ki mora izgledati realistično.

Če komprimiramo resnično situacijo, je vse kar moramo narediti, da gremo ven in pogledamo kako zadeva izgleda v resnici, ter poskusimo isto kopirati na naši maketi. Freelancerji nimamo te prednosti, saj naše scene nimajo podlage v resničnem svetu. Zatorej je naš trud, narediti realno sceno, ki bi ji verjeli, celo večji. Seveda tukaj obstaja protiargument, da freelancerji delamo na tak način, ker smo preprosto preveč leni, da bi šli ven, raziskovati itd. in zatorej ne moremo biti tretirani na enak način kot “pravi” modelarji...

Toda to ni bistvo te zgodbe. Kar me je čudilo je dejstvo, da lahko tako nepomembne zadeve ljudi spremenijo v neprijazne in agesivne soldate, pripravljene da se bojujejo “do zadnje kapljice krvi”. In ta značilnost ne velja samo za naš hobi. Vse skupaj je nekoliko čudno, mar ne? Še posebej če vemo, da ni generalnega odgovora na vprašanje kaj je prav in kaj ne.

Bistveno pri vsem tem je vprašanje, ali so ljudje srečni v tem kar počnejo, ter ali resničo uživajo v svojem hobiju. In to je bila skrita bistvena točka vseh razprav, ki se jim prisostvoval.

Torej. Moja maketa je tipa free-lance, vendar je na njej veliko stavb, gora, dreves in skal, ki so narejene striktno prototipsko, po vzoru iz realnega sveta. Sem potemtakem “pravi” ali ne? Eh, ne bi vedel. In roko na srce, me tudi ne zanima preveč.

Erik

p.s.: “Ena zanimiva” se mi je utrnila na koncu: če pogledamo kakšno izmed legendarnih maket, ki so upravičeno mejniki železniškega modelarstva, lahko ugotovimo da so v glavnem to “free-lance” makete. Naključje?