|
|
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
Layouts |
Slovene H0 layouts |
European H0 layouts |
American H0 layouts |
N layouts |
7¼, G, 0, TT, Z... |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Home
Serial prod. models
Unique models
Layouts
Events
Material
Yahoo Group
Club
Real trains |
ZIMA VAJA V MERILU N
Večina nas ima občutek, da "čim večje je, bolje je". Še posebej, ko je govor o modelnih železnicah, kajti manjše kot je razmerje, torej večji kot so modeli, bolj so lahko detajlirani. Datajli pa res naredijo razliko! Torej, tudi sam sem ponavadi mislil, da prav posebnega izziva ni v ničemer, kar je manjše od sistema HO, ki je v mojih mislih bil še najmanjši sprejemljiv sistem za modeliranje. Moja domača maketa je (seveda) v merilu HO, in prepričan sem, če bi imel več prostora na voljo, da bi maketo gradil v sistemu O... Temu pravimo osebne preference, kajne? Moram pa v isti sapi priznati, da so bili trenutki, ko mi je skozi glavo švignila "heretična" misel v stilu "vau, koliko modelnega železničarstva bi imel, če bi maketo delal v sistemu N...", kot aluzijo na velikost moje HO makete (4,2x3m).
Ta misel me pravzaprav nikoli ni povsem zapustila, vedno je nekako ležala v moji podzavesti. Ko pa sem videl nekatere novejše lokomotive proizvajalcev Kato ali Atlas v merilu N, količino sijajno ujetih podrobnosti, sem bil resnično presenečen. Ko pa sem videl te iste lokomotive teči, mi je brada dejansko "padla dol". Tako kot večina stereotipov o čemerkoli, tako tudi tisti, da so modeli v sistemu N slabo detajlirani in da tečejo veliko slabše od tistih v sistemu HO, ne drži. Tako sem si na neki točki rekel "torej, preprosto moram narediti nekaj v sistemu N... če pa je tako srčkan...". Sprememba in pretvorba moje HO makete v N seveda ni prišla v poštev, a se je tisto "nekaj" sčasoma iskristaliziralo v idejo o izdelavi majhne mizice za kavo za ljubitelje vlakov. Takšne projekte sem že večkrat videl v raznih publikacijah o miniaturnih vlakih in so mi bili res zelo všeč. Moja žena pa ni bila tako entuzijastična glede tega, misleč verjetno "ni šans, Miki, v celem stanovanju so vlaki vsepovsod, pa še slike vlakov, knjige in revije o vlakih... ni šans da bi v moji dnevni sobi imeli tudi mizico z vlaki!". Ob tem pa moram omeniti, da je resnici na ljubo zelo potrpežljiva z mojim hobijem, me podpira, in če razmislim malo manj emocionalno in bolj racionalno, se mi zdi da nekatere stvari pravzaprav imajo svoje meje.
Kliknite na sliko za več slik / Click on picture for more pictures
Kakorkoli, ta misel me ni in ni hotela zapustiti, in sem predlansko poletje pomislil da bi morda bilo vseeno zabavno narediti zimsko sceno, ki bi jo, če bi bilo vse po sreči, dokončal do Božiča. Glede na to, da sem pred seboj imel le nekaj mesecev, se mi je zdela dobra ideja, če bi za osnovo makete uporabil eno tistih majhnih, že tovarniško narejenih maket. Zelo priročna je bila torej majhna, zelo poceni maketa nemškega proizvajalca Kibri. Vsaj, tako sem mislil na začetku. V mislih sem računal največ na nekaj tednov dela - saj prav veliko detajlov v sistemu N tako ali tako ni, kajne? Najprej: uporaba tovarniško narejene makete je bila napaka že na začetku. Takoj, ko sem začel z delom, sem ugotovil, da mi ni čisto všeč. Velikost makete je komaj 80x60cm, originalen načrt pa je predvideval dvojno progo v ovalu. Četudi v sistemu N, je to preveč tračnic za dano velikost, kar ne pušča ne vem koliko možnosti za izdelavo scene. Glede na to, da naj bi maketa bila vgrajena v kavno mizico, prav veliko železniških operacij niti ne bi bilo možno opravljati, zato sem tračni načrt spremenil v eno glavno progo, z nekaj dodatnih tirov ob glavni postaji. En vlak bi lahko peljal v krogu, drugi, manjši, pa bi lahko čakal na postaji - to naj bi bilo dovolj zabavno za običajno kavno mizico. Že na začetku sem dobil par "nasvetov" - npr. da N sistem ni prav dobra izbira za pogoje kavne mizice, ker bojda ne teče dovolj zanesljivo, in bi vsaka slučajna brca v noge mizice povzročila veliko nesrečo. Morda je vse to res, a nekako si ne predstavljam kavno mizico velikost meter krat meter, kjer bi lahko postavil progo HO...
Glede na to, da so celotna scena in hribi na maketi že tovarniško izdelani iz plastike, prav tako tudi osnova za polaganje tračnic, je to bil v resnici precejšen prihranek časa. A kot sem rekel, mi celotna postavitev nekako ni preveč dišala in sem zadeve precej spremenil, kar je v končni fazi pomenilo, da nisem prihranil niti kaj dosti časa, niti denarja.
Izdelava objektov za maketo ni predstavljala kakšnega posebnega problema, kajti njena velikost ni dovoljevala ničesar spektakularnega - dve stanovanjski hiši, manjša postaja ter tovarna in smo že precej pri koncu seznama. Kot na vseh tovrstnih, tovarniško narejenih maketah, je trava že "posajena", kar je dajalo precej zelen, poznojesenski splošen izgled, ki ga je bilo potrebno spremeniti v zimsko idilo.
Detajliranje makete je razbilo še en stereotip v mojih očeh - in sicer da ni kaj dosti izziva v modeliranju v sistemu N. Razen objektov (ki so bili polistirenske sestavljanke) nič, in ko to rečem, resnično mislim nič, kar sem naredil ob detajliranju ni bilo dobro! Karkoli sem naredil, je bilo preveliko, preveč mesnato, celo groteskno. Izdelava dobre, detajlirane scene v sistemu N je izziv! Amen. Morda celo še večji, kot v sistemu HO. Tako sem večino dreves, grmovja in nekaterih ostalih drobnih detajlov naredil najmanj dva- ali trikrat. Večina dreves, ki jih lahko kupimo že tovarniško narejene mi čisto nič niso všeč, tako da sem drevasa povečini naredil sam. Naslednji problem, na katerega sem naletel, pa je pomanjkanje cestnih vozil v sistemu N - izbira res ni prav posebno velika, še posebej v Evropi in posebej glede ameriških avtomobilov. No, preko Interneta sem našel nekaj Toyot, ki jih v sistemu N izdeluje Kato (zanimivo, kaže da je to splošni problem, saj sem na veliko maketah v sistemu N v različnih revijah videl v glavnem enaka vozila, kot sem jih uporabil sam...).
Ker je bila osnovna ideja te makete zimska scena, sem jo (vsaj v mojih mislih) zaradi nekih čudnih in nerazložljivih razlogov postavil na ameriško/kanadski meji, kjer se srečajo ali križajo vlaki Canadian Pacifica in Alaska Railroad. Zaradi tega sem prebarval eno SD-40 lokomotivo v barvah Alaska RR, natančno kot sem le lahko, upoštevajoč, da tukaj, v srednji Evropi ni prav enostavno priti do relevantnih informacij o barvnih shemah družbe Alaska RR. Seveda je raziskovanje preko mogočnega "Spleta" v veliko pomoč za take reči. Vse "mašine" in vagone sem precej postaral, da sem lahko ponazoril trdo delo v težkih vremenskih pogojih. Meni se zdi kar v redu, a seveda bodo drugi to lahko bolje ocenili.
Tračnice, ki sem jih uporabil so proizvod Fleischmanna - to so tračnice s podlago, ki so se pokazale kot dovolj dobre za moj namen. Ker Fleischmann izdeluje nekaj, čemur pravijo "pametne kretnice", kar je v osnovi kretnica z izoliranim srcem, ki prepušča elektriko samo skozi linijo, ki je priklopljena, ni bilo nobene potrebe da bi delal ne vem kako komplicirano električno povezavo. Ko sem maketo izdelal do podrobnosti (še vedno v "jesenski" obliki), sem jo testiral precej "na trdo", da bi se prepričal, ali vse funkcionira tako, kot je potrebno in da vlaki tečejo brez kakršnih koli težav. S tem sem želel doseči, da ko bo enkrat maketa "pokopana" v mizico, da ne bo prevelike potrebe po odpiranju steklene plošče na vrhu.
Seveda sem, ob tem delu presegel vse roke, ki sem si jih zadal, in Božič se je bližal z veliko naglico (prehitro, kar zadeva mene). Malce sem se počutil nesigurnega glede izdelave snega, še posebej, kako bo to vplivalo na delovanje makete. Nekega deževnega nedeljskega popoldneva pa sem si rekel: "danes bo snežilo, kar bo pa bo". Imitacija snega, ki sem jo uporabil je izdelek Woodland Scenicsa, in se je izkazala kot odlična in realistična rešitev. Sneg sem po objektih in sami sceni položil v več plasteh in sicer tako, da sem najprej nanešeni "sneg" posprejal z alkoholom, potem pa zlepil z razredčenim mizarskim lepilom. Alkohol je omogočil, da je lepilo prišlo skozi ves nanos snega in ga trdno zlepilo skupaj (v primeru tega materiala običajno pršenje z "mokro" vodo ne funkcionira tako, kot npr. ob lepljenju peska), ne da bi se porušila zamišljena oblika. Pomanjkanje izkušenj s snegom je povzročilo, da sem nekatere postopke moral ponoviti večkrat, dokler nisem prišel do "pravega". Največji problem je bil, da je sprejanje snega z razredčenim lepilom občasno imelo za rezultat, da so se ustvarili kupčki snega, ki so se skotalili po hribu ali po strmih srehah hišic. Morda se je to otrokom zdelo zelo zabavno, meni se zanesljivo ni! Torej, po nekaj poskusih, sem našel pravi sistem, ki pa ni funkcioniral pri drevesih in smrekah. Po nekaj neuspešnih poskusih, sem se spomnil da bi poskusil tisti sprej, imitacijo snega za novoletno smreko. Gre za nekakšno belo peno, ki se strdi potem, ko posprejamo veje. To je funkcioniralo zelo dobro, vsaj dokler sem na ta način obdeloval drevesa. Ko pa sem posprejal še kaj drugega, se je izkazalo, da ta pena kemično reagira s snegom Woodland Scencisa (ali pa s travo pod snegom, "vrag si ga vedi"...), ki je na mojo grozo po tem porumenel! To je seveda pomenilo "play it again, Sam"... Če pošteno povem, sem ob nekaj priložnostih ob gradnji te majhne vaje v sistemu N dobil prebliske da bi uporabil veliko kladivo ali pa električno žago... K sreči sem se temu uspel upreti in tako sem dokončal maketo, za katero sem bil prepričan da bo "mala malica".
Sedaj je bil čas izdelati mizico. Ob gradnji makete se nisem preveč posvečal temu, čeravno sedaj mislim da bi bilo bolj pametno, če bi mizico načrtoval vnaprej. Kakorkoli, zelo močno sem premišljeval, kako naj naredim mizico, kjer bo ležala maketa in ki bi hkrati izgledala res lepo. Še posebej pa, kako bi jo naredil poceni in enostavno, brez prevelikih komplikacij. Ne vem, če je moja ideja najboljša, a končno sem "spacal" načrt, po katerem je moj prijatelj, mizar, izdelal sestavne dele. Vrhnja plošča mizice je precej debela steklena plošča, ki omogoča ptičji pogled na celotno maketo. Spodaj je majhen predalček, kjer se nahaja transformator, ki je neviden, ko maketa ni v pogonu.
Če dobro premislim, je edini resničen problem, ki sem ga imel, oksidacija tračnic, ki so na nekaterih mestih dobile nekakšno zeleno patino. To pomeni, da maketa zahteva veliko več čiščenja tračnic, če želim da deluje sprejemljivo. Predvidevam da je razlog sneg, katerega utrdimo z veliko tekočine (lepilo razredčeno z veliko vode), ki je verjetno povzročila oksidacijo ob pretoku elektrike skozi tračnice (vsaj jaz se nisem spomnil ničesar bolj razumnega... ali pa tračnice, ki sem jih uporabil na koncu koncev niti niso tako dobre...). Čiščenje tračnic pa ni tako enostavno, ker ga je potrebno izvesti zelo pazljivo, da ne bi porušil skrbno izdelano obliko snega. Vsaj vizuelno bom ta problem zmanjšal, ko bom tračnice prebarval z barvo rje, ki bo nakazovala pravo oksidacijo tračnic.
Naslednja stvar, ki še ni dokončana, je foto ozadje, ki ga želim namestiti okoli makete, znotraj mizice - majhen problem tukaj je, da prav veliko zimskih scen ozadij niti ni na izbiro v trgovinah... Zdi se, da ga bom na koncu moral sam narisati...
Celotno delo sem dokončal za las pred Božičem. Res je zabavno gledati kako se tovorni vlak prebija skozi snežne zamete, hkrati pa uživati v kozarcu dobrega vina. Maketa se je pokazala kot res "luštna stvar", na katero je človek lahko kar lepo ponosen.
In če verjamete ali ne, ko poženem svojo veliko HO maketo, mi kdaj pa kdaj preleti skozi glavo "kaj pa če...?"...
Erik Kalinski
WINTER PRACTISE IN N
... english text coming soon ...
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
© 2008 Borut Puklavec |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||